Oh ja, ta časovna razlika me še vedno noče izpustiti iz svojih krempljev. Čim se približa 5. ura popoldan začnejo meni lest oči skup. Mislim, da sem še vedno na Tajskem času in moje telo še zmerom misli, da je ura 11 zvečer. Tudi zjutraj imam še vedno probleme, saj že navsezgodaj gledam kot zajc in moram vstati. Čeprav danes sem bila kar pridna, sem spala do 8h. Le kje je zdaj moje jutranje poležavanje, ko sem ob 10h še napol v komi drnjohala nekje globoko pod kovtrom…Ma ja, se nič ne pritožujem, če se me obdrži to zgodnje vstajanje, ker bi blo to pravzaprav kar precej koristno. Se res ne bi branla tega:) Upam pa, da me mine ta zaspanost čez cel dan, ker čist čudno zgleda…ko tak terc se počutim, ko zvečer ob 9h še komaj držim oči odprte in vidim zgolj in samo še posteljo.

Včeraj sem komaj zdržala do 10h zvečer, ampak mislim da sem že minuto čez spala kot ubita. Ko me je Než poklicala okoli 11h, ko se je ravno odpravljala v Bratislavo, kjer bodo pričakali leto 2007, sem bla čist v komi in sem komaj kaj povedala v telefon. Mi je malo žal, da se nisem bla sposobna pogovarjat, saj bi Neži res rada zaželela najlepše praznovanje novega leta in nepozaben žur, tako pa sem bila sposobna izjavit samo:”Mhm spim…aha…ja ok…papa” Ejejej…sej Než razume:)
Prav tako sem zatajila, ko me je sredi noči klical brat, da naj bi prišla po njega, ko so ga s prijatelji gavdali v SG-ju…telefon mi je razgrajal pol metra stran od glave in prav presenečena sem bila, ko sem zjutraj odkrila 6 neodgovorjenih klicev. Jao, smola…res ne vem kako globoko tej spim:)

Sicer pa nič novega…še vedno obujam spomine in potiho hrepenim:)…hodim na obiske in bolj kot ne počivam in uživam…mam še fraj, vsaj do 2.januarja…pol je pa itak treba resno začet.

Čisto čudno pa se počutim ob misli, da je jutri silvestrovo. Ne maram novega leta. Zdi se mi, da je to čisto pretiravanje in toliko nekega odvečnega pompa za prazen nič. Prav na živce mi gre. Vsa tista norija in cmok v trebuhu, zato, da na koncu v zadnjih trenutkih rečeš:”3, 2, 1 srečno novo leto!!!” in potem je še v istem trenutku vse isto kot je bilo prej. Občutek vznemirjenja in pričakovanja izgine v manj kot sekundi in takrat ti ponavadi vse pade dol. Vsaj meni. Zato upam da bom letos lahko izkoristila izgovor, da me itak cev mesec ni bilo in da rabim malo počitka in bi se na ta način rada vsaj približno izognila tisti “na silo” gavdi, ki ponavadi sledi velikemu poku. Blah, na živce mi gre…in letos res nisem pri volji…upam da mi ne bo treba it kam.

Je pa novo leto vsekakor neka priložnost za nove začetke, nove sanje, nove upe in nova doživetja. Problem je zgolj v tem, da ponavadi ostane le pri puhlih načrtih, ki izpuhtijo ravno tako hitro, kot jih ustvarimo. Taki smo pač ljudje…izredno radi planiramo in gradimo gradove nekje visoko v oblakih, ko pa je treba te načrte udejanjit…nas pa nikjer več ni. Ponavadi se nam ne da…ali se nam vsa stvar ne zdi več tako pomembna…ali preprosto najdemo neko drugo stvar, ki je v trenutku zanimivejša…razlogov je ogromno in vsaka čast tistim, ki se novoletnih obljub držijo. Js si jih iz preventive raje sploh ne dajem…je bolje tako. Če potem čez leto kj pametnega narediš, si lahko ponosen sam nase, če pa si lenuh, si pa vsaj nimaš kaj očitat in glava ne peče, kar pa je tudi v redu.
Js vedno pravim, da vsakemu svoje…če nekomu tako paše, kdo smo mi drugi, da bi v to posegali.

Tako…ne bom več moralizirala…ko sem zaspana imam ponavadi neke čudne prebliske, tako da bom raje tiho. Prijeten večer vsem!

Tako…uživancije v daljnih krajih je konec, spet se je treba navadit na našo zeleno Slovenijo (čeprav bi se za ta čas veliko bolj spodobilo, da bi bila bela) in mraz. Lepo je prit domov, zopet videt vse ljudi, ki si jih pogrešal, ko te ni bilo…pa vendar…ostaja želja po tem, da bi vsaj še malo užival v brezskrbnem, drugačnem, pravljičnem svetu iz katerega si pravkar pristal. Čeprav sem doma komaj 2 dni, se zdi kot da se je Tajska zgodila že zelo daleč nazaj in ne zgolj par ur:) Vse se nekako zdi, kot da bi zda en mesec sanjala najlepše sanje iz katerih sem se bila zdaj primorana zbuditi.

Vseh vtisov sploh še nisem uspela zbrati…vsak, ki me vpraša kako je bilo, dobi samo zasanjan odgovor, da je bilo noro:) Mislim, da mam še kr kak mesec dela, preden bom dodobra pregledala vse slike, zbrala vse vtise, razložila vsem kako lepo je bilo, potem pa zopet zaživela normalno življenje doma.

Oz. popravek…vse prehitro bom mogla normalno zaživet, saj me čaka toliko dela, da če pomislim sploh ne vem kje naj začnem…jajx! Moram bit pridna, ni druge. Treba na novo zaslužit denar, povrnit dolgove, predvsem pa je na prvem mestu fax, ki sem ga sicer odlično začela, pa vendar bom morala zdaj pošteno zavihati rokave, če bom hotela zdržati tempo, ki se mi v tem mesecu obeta. Bo kar naporno in upam, da sem si nabrala dovolj energije in elana, da bom nalogo opravila odlično.:)

Ura je sedaj šele 9 zjutraj jaz pa že skoraj 3 ure letam po hiši…še to se moram navadit, da sem zdaj 6 ur zadaj in da mi res ni treba vstajat sredi noči:)
Se pišemo!

PS: Mislim, da se sedaj obeta nenehno poslušanje pesmice Pure Shores od All Saints…zakaj? Zato, ker točno taka Tajska je:) Kdor pozna besedilo bo vedel o čem govorim…a ne Silvija?;)

Read the rest of this entry »

Tako…napocil je zadnji dan uzivanja. Dans se mi ze kar malo vlece, saj se sploh nimama kam dat…denarja ni vec, hotela nimama vec, hvala bogu, da sma vsaj prtlago lahko tam pustla, ker bi meni drugac odpadel vrat tako tezko je (pa sem nesla sam iz sobe v recepcijo:s). Zdaj pa imava se vec kot 6 ur za zabit, predn se podava v lov za najcenejsim taxijem do letalisca…

Privoscila sva si ze masazo…js celo dvojno…ki je res najbolj pasala. Ko bi me cele dneve nekdo tako masiral, kako zelo lepo bi bilo. 2 uri mineta ko kex.

Sicer pa ce povzamem celoten mesec, ki je za nami…bil je…nepozaben. Preden sem sla si niti v sanjah nisem predstavljala, da obstaja konec sveta, kjer se bom imela tako zelo lepo. Slabih izkusenj pravzaprav sploh ni bilo, vse kar smo poceli, videli, prehodili, prepotovali in spoznali je bilo naravnost cudovito. Niti ene slabe stvari ne morem reci ne o Tajski sami, ne o njenih prebivalcih (tako cloveskih kot zivalskih), ne o vremenu, se manj o druzbi v kateri sem se nahajala. Vse se je poklopilo tako kot se je moralo in vse je bilo cudovito. Mam ogromno slik in spominkov s Tajske, najvec pa je sigurno vredno tisto kar smo doziveli, videli in obcutili sami - tistega z nikomer ne morem delit in prav tisto, kar zdaj zivi z nami je to, zaradi cesar je bilo tako zelo vredno it. Odlicno je bilo.

Ena velika zahvala vsekakor velja vsem, ki so nama z Damjanom ta mesec delali druzbo - Silvija, Zoki, Natasa, Dejan.

Natasa & Dejan:
Mislim, da smo se vsi 4, kot novinci pri tovrstnih potovanjih odlicno izkazali in vse sprejeli z velikim navdusenjem in polno zlico. Face smo.:)
Hvala vama za prijetno druzbo, veliko smeha, veliko ur kartanja in za to, da smo lahko skupaj delili to cudovito potovanje.

Silvija & Zoki:
HVALA…se zdi cisto presibka beseda, da bi jo lahko uporabila za to, kar sta nama omogocila vi2. Pa vendar je hvala edina beseda, ki je v tem primeru vredna in primerna, da se jo uporabi…ce ne bi bilo vaju, si nikoli ne bi drznila niti pomisliti, da bi odpotovala nekam tako dalec, ceprav bi zvenelo se tako imenitno:)…ce ne bi bilo vaju morda nikoli ne bi okusila pekocega tajskega chilija, se nikoli ne bi vozila s tuk tukom, morda nikoli ne bi obcutila utripa azijskih mest in morda nikoli ne bi videla tako rajskih otokov plaz in kristalnega morja…ravno zato se zdi hvala tako pusta beseda:)
Zato res…HVALA da sta naju “prepricala” , da sva sla zraven…HVALA da sta nama pokazala enega najlepsih krajev na svetu…HVALA za vajino potrpezljivost pri nevednosti nas stirih in predvsem HVALA za odlicno druzbo, ogromna smeha, pogovorov in pomoc pri ustvarjanju najlepsih spominov ever:)

KHA PHUN KHA!

Tako…to je moj zadnji zapis s Tajske…se vidimo in pisemo doma.

Lep pozdrav vsem!

Lena, Damjan

Ko sva se danes z Damjanom zbudila so najini 4 prijatelji ze leteli proti Sloveniji. Tako sva v Bangkoku ostala sama. Danes kar nekako nisva mogla iz postelje, kar je cudno, saj sva v celem mesecu vedno uspela vstati vsaj do pol 8h zjutraj. Danes pa sva bila oba nekako brez volje in hin…mislim da se naju je lotila manjsa nervoza, zaradi blizajocega se odhoda, zaradi pakiranja, zaradi tega, da si prisparama se nekaj denarja za pot do letalisca, pa predvsem js sem bila vceraj zvecer nekaj tecna, ker sem malo prevec zapadla v to nakupovalno mrzlico…hehehe:) Ampak ok, danes sva se zopet podala v soping, pa sma nakupla se zadnje stvari, se zadnje malenkosti za tiste, ki jih mama rada, celo to nama je uspelo, da sma si ze vse spakirala…tu se je sicer spet pojavil problem, da sva nakupila malo prevec in da za dobrih 5 kil prekoracima limit kilogramov, kolikor pac lahko imas prtljage za na letalo…tako da bova mogla spet stvari malo preuredit, da bo za vse prav:)

Sem studirala vceri, da je ta Tajska kar malo varljiva…vse tako poceni in tudi dost privlacno za nakup, da cloveka, ki ima kaj odvecnega denarja, kar hitro zanese in se lahko hitro zgodi, da bo odsteval denarcke se za dodatne kilogramcke prtljage:)

V glavnem ja…danes se ni zgodilo nic kaj presenetljivega, dan je cist navadno minil. Jutri pa bova najbrz se malo polezavala na bazenu, si morda privoscila se zadnjo tajsko masazo, potem pa se pocasi odpravila na Suvarnabhumi (letalisce) in poletela proti domu…kjer pa se itak vidimo in se zgodba nadaljuje:)

Se oglasim se jutri z zadnjim porocilom s cudovite Tajske.

LEP IN VESEL BOZIC VSEM… pa najbrz tudi dober tek;)

Wai!

Evo spet js…zdej se nekaj casa nisem javla, prvic zato ker sma bla na poti, drugic pa zato, ker me je zagrabil en orgn prehlad, tako da sem mogla mal pocivat. Kdo bi si mislu, da se lahko clovek v tej vrocini tudi prehladi:s Ampak ok, zdaj je ze bolse, tako da nisem nic zamudila in uzivamo naprej.

Konec je soncenja, uzivanja na plazi ob sumenju morskih valov in papcanju sladkega in odlicnega manga…skoda…to bom res pogresala. Je bil pa kljub vsemu ful prijeten obcutek, ko sma se vrnila v Bangkok. Obcutki vznemirjenja in stetja denarja so se kar vrstili in mene so ze mocno srbeli prsti v zelji po nakupovanju.

Itak da sma mogla takoj vceraj in v soping in si kaj privoscit…in seveda je treba poskrbeti za vse, za darilo tam, darilo tu, malo tega malo onega, pa si privoscit se tudi kak rukzak ali torbo vec, da bomo vse sploh lahk spravli domov. In potem se tisto vecno tajsko pregovarjanje za posteno ceno…”Tau rai? OOOO,that”s absolutely to much…dai mai, dai mai…ooo, that”s still to much…come on!” “Ok, ok…last price…good for me, good for you…”…in tako naprej….dokler ne pridemo do neke razumne cene:) Ful je fajn v glavnem.:)

Bangkok se mi res dopade…ker je mesto tako zivo, tako kaoticno, da ga ziv boh ne bi mogel razumet, tudi ce bi se ful potrudil. Z Damjanom se vedno, ko se vsedema v taxi, sam spogledujema in si govorima, da ce si pa cesa ne zelima, si pa ne zelima bit voznika taxija v Bangkoku…ker to je pa obup. Se pa ja nikamor ne premaknes. Zanc v petek, ko sma prisla iz Sameta v Bangkok smo se vozli 10 km vec kot eno uro. Samo gas pa bremza, gas pa bremza…lahk ti kaj hitro postane slabo, vam recem…sreca da so povsod klime, ker ce bi blo v avtu poleg vsega se vroce js povracam se isti trenutek, ko bi model stisnu bremzo:)
Ne, ne Bangkok je res super…prav rada ga mam. Sma se glih s Silvijo vceri pogovarjale kk se clovek Tajske in predvsem Bangkoka navadi…nekako ti zleze pod kozo…prve dni sploh nisem mogla jest, saj so me te vonjave, ki jih je po ulici toliko (ker vsak kuha nekaj po svoje), da jih doma toliko sploh najdes ne, cist odbijale…zdaj pa sem vsak dan kljub tem vonjavam posteno lacna:) Clovek se res mora navadit.

Tako, to bi blo to…sibam…soping klice:)

Lep bozicni vecer zelimo vsem v Slovenijo!

Evo…se nekaj danasnjih svezih posnetkov:) Da vam mal luste nardim (predvsem Nezi pa Moni):)

Evo me spet…sploh ne vem kje semm ostala…aja, zdaj se z Damjanom nahajava na otoku Samet, ki je kake 3 ure oddaljen od Bangkoka. Sem sma prisla vceraj po celonocnem potovanju z vlakom, kjer je blo ful zanimivo, saj se se nikoli nisma vozila s spalnim vagonom. Spali smo ko bubice, tako da mi je blo prav grozno, ko sem se mogla mal pred 5 uro zjutraj zbuditi in it dol z vlaka:)

Tu na Sametu boma se do petka, ceprav sma ze danes cincala al ne bi sla kr jutri v Bangkok. Tu je sicer ok, morje, plaza, sonce, ampak ni tako lepo, kot pa so bli ostali otoku…pa se takoj na zacetku so naju razkurli…ze takoj po prihodu na otok sma morala placati 400 bathov, ces da je otok nacionalni park…ok, vse lepo in prav, ampak naj mi nekdo pove v katerem nacionalnem parku lahko kurijo ogenj, v katerem nacionalnem parku se lahko vozijo z avtomobili, tovornjaki, motorji, v katerem nacionalnem parku je vse polno smeti kar vrzenih po cesti in okolici…in v katerem nacionalnem parku, ki naj bi bil okolju kar se da prijazen hise niso lesene, ampak zidane?o, kaj takega na Tajskem res ne bi pricakovala. Najbraz je tako zato, ker je pac ta otok tarca Bankoskih turistov in zato toliko bolj poln, turisticn in posledicno neurejen.(No pa da ne bo kdo mislu da je tam grdo slucajno…:))

Toliko o tem…sicer pa bova uzivala v morju se en dan, potem pa nazaj v Bangkok. Morma se se dodobra namocit v morju in nastavit soncku, predn grema domov v zimo.

Lep pozdrav vsem!mi2

No pa je prislo do nenacrtovane spremembe plana. Tu, kjer bi se mogli vkrcati na ladjo za Kho Tao so nam povedali da zaradi zelo velikih valov ladje tja ne vozijo in ne bodo vozile vsaj se 7 dni…jao!Tako smo celi zmatrani od poti, najeli sobo v bliznjem hotelu in nase karte za ladjo spremenili v karte za vlak do Bangkoka. Tako da danes ob 6h zvecer krenemo tja. Vozli se bomo celo noc, tako da upam da bo slo spat na vlaku in da bomo jutri kolkr tolk pri moceh, ko bomo prisli tja. Potem pa se bomo verjetno razdelili…z Damjanom imava malo vec casa, zato bova odsla najbrz za par dni se na morje in sicer na Kho Samet, ki je le kaksne 3 ure oddaljen od Bangkoka, pa se bomo potem zopet dobili nekje v petek v Bangkoku, kjer se potem zacnejo zadnji dnevi uzivancije in mrzlicnega nakupovanja. Pravzaprav se teh dni ze zelo veselim:)

Upam da bo danasnji dan cimprej minil, saj tu v Suratthaniju ni glih neki ful za delat…moram pa nujno it poiskat en sprej proti komarjem, saj so ultra sitni:)

Se slisimo in pisemo torej jutri…upam da spet z ene lepe obale

LP, Lena