Zanimivo…celo noč sem spala ko hrček…ne r od rajzefibra nisem še mela. Sem se pa zelo pridno zbudila že ob 7h zjutraj, ker me je pekla vest in včeraj nisem napisala seminarske kot sem imela namen…sem namreč ene 5x zaspala zraven in potem dokončno obupala. Dobro je, glavn da mi je ratalo in da je seminarska odposlana…kar pomeni eno skrb manj;)

Ura je zdaj šele 9 zjutraj…v bistvu sploh še ni, js pa čist nič zaspana več in pravzaprav se začenja nekaj dogajati v mojem trebuhu, kar bi lahko bili prvi resnejši zametki rajzefibra. Ajoj, upam da ostane zgolj pri tem in da slučajno v Munchnu ne bom hotla na letalo:) To bi bilo res čudno.

Sploh še ne morem verjet, da bom čez dobrih 12 ur, že sedela nekje, pri oknu najbrž, v letalu in prvič v mojem življenju pričakovala, da poletimo. Ali kar je še bolj čudno, prvič bom zjutraj izstopila iz letala na popolnoma drugem koncu sveta. Hehe, po moje bo smešno. Na letališču v Bangkoku bom absolutno prvo šla v tisto hišico, ki so jo postavili za duhove (no če jo bom našla seveda) in prižgala eno svečko in se zahvalila vsem duhovom starodavnih budinih varuhov, da so me varno pripeljali na trdna tla:) Hecni so ti Tajci, te duhove častijo menda prav povsod in to, da najdeš t.i. Spirit house ni prav nobena umetnost in redkost.

Ja nič, grem js počasi se tako ali drugače spravlat…da nem začela preveč živčkat:) Bom pa namesto te sivine, ki me je danes spet zbudila nemsto sončka (grrr sonček, pazi se me ti, ko pridem z letalom do tebe), imela v mislih le sonček, palme in turkizno modro morje. Mmmmm….

Tik pred zdajci še zadn vpis v blog, predn gremo…Čez 24 ur bomo namreč že leteli proti Tajski. In kakšni so občutki? Hmmm…pravzaprav jih sploh še ni kaj posebej…trenutno vem samo to, da sem ful zaspana nič drugega:) Malo vso stvar zagreni samo to, da morm zdej še tolk časa bedet da napišem seminarsko, ki jo morm zjutraj odposlat…blak, prav ne lubi se mi.

Sicer pa je vse parajt, vse spakirano, vse urejeno…le odpravit se je še treba. Čeprav me skos grabi neka panika: “Kaj sem pozabla???!!!”, ampak kljub vsemu mislim, da mam vse. Če ne bom pa kupla.

Nič, pravzaprav sploh nimam nekih besed več…upam na lep sončen dan, dobro voljo in mirn let…to je to. Pa lahk sam najbrž še napišem pesmico, ki sta mi jo za na pot zapele Neža in Monika in se mi je vsa stvar zdela silno prisrčna in prikupna morm rečt…gre pa pesmica tako:

Zbogom zdaj, moja lepa Koroška vas,
čakal težko bom da mine čas.
Ko se vrnem  spet mi bo lepo,
vrnem se domov v Slovenijo.:)

Nič, si pišemo s Tajske, upam da prav kmalu.:)

PS: Damjan, rtm ful…2 leti je pa že kar nekaj;)

Joj, za las sem zamudila včerajšnji dan…pa sem misla, da bo moj zapis štel še v 23. november. Ah ja, sej ni važno v kočni fazi, deset minut gor ali dol:) Končno si lahko oddahnem…končno lahko odložim vse iz rok in rečem, da sem vse nardila. Superca. Zdaj pa samo še jutrišnja potrditev, da je bilo poročilo dobro napisano pa bo. Baje, da imamo nek nov sistem ocenjevanja teh poročil…zanje lahko, če sem sošolko danes prav razumela, dobimo od ena do tri kljukice…a pazi to, te kljukice so lahko še različnih velikosti:) Kaj vse to pomeni nimam pojma, niti ne vem kk se bo zdej vse to štelo, pač upam, da bo končna ocena vredo in trud poplačan, ker raznih zafrkavanj z raznoraznimi kljukicami…ne, ne, tako se pa js ne grem. Sej nismo menda več v vrtcu???!! Tam so nam nagrajevali z zvezdicami in grajali s črnimi pikami…ne pa na neki kao ugledni fakulteti. Ajajaj…:)

U, ravnokar me je prešinilo, da bom drug teden ta čas že visoko v zraku letela proti neznanim krajem, me je kr zmrazilo:) Po svoje je res že komaj čakam…zdej je res praktično vse urejeno…denar mam, vizo mam, čas…no ja, čas bom mela:),…letalske karte mam, dovolj cot za zravn mam…v bistvu mam vse, tako da lahko gremo.
Danes pa me je sredi City parka kljub vsemu še zgrabila rahla žalost, saj sem se zavedla da bo letošnji veseli december čisto drugačen kot ponavadi. Odlično itak da bo, skakat okul v kratkih hlačah in kopalkah, ko jih bo tukaj zeblo…ampak bom vseeno pogrešala božične pesmice v vsaki trgovini, plešoče snežinke, družinsko večerjo na božični večer, obdarovanje s prijatelji…hehe, mislim da so ravno zato že zdaj trgovine čist božične in povsod vrtijo božične pesmice, zato, da js le ne bi kaj zamudila. Zelo prisrčno:) Čeprav kar se veselega decembra tiče…sploh se še ne zdi da je december, človek bi kvečjemu rekel, da je šele začetek oktobra. Vsaj po vremenu sodeč. Pa ja niti enkrat letos še nisem rekla, da me zebe.:) Na to da se bliža zima spominjajo zgolj rahlo pobeljene glave naših alp:)

Nič, grem js počasi pančkat…najbrž bom kot ponavadi zaspala ob kakšnem filmu.

Ta-Ta

No, tukaj pa še utrinki božičnega (pravljičnega) City parka: Read the rest of this entry »

Včasih se res zgodijo smešne stvari…včasih se navadno popoldansko kosilo spremeni v smešno pustolovščino…včasih koga spraviš v smeh preprosto s tem ko si tako prisrčno butast in tvoja domišljija šiba sto na uro…včasih je res smešn dan.
Včasih pozabiš da si star 23 let in te božično okrašen in pravljičen šoping center spremeni v čisto majhnega otroka…
Včasih je vsaka miška, rakunček, snežak,lisička, medvedek ali zajček kjut in resničen…da ga kar nekako moraš zajet v fotografski objektiv, kot da si najmanj japonski turist…včasih pač preprosto moraš…

In samo včasih, …res samo včasih… se ti zgodi, da v pravljični vili zagledaš Michael Jacksona:)))))) In šele takrat lahko rečeš:” Videl sem čudo!”:) Ampak včasih je pač res tako. Je krivo zgolj preveč domišljije, morda preveč neizžetega otroškega duha?…ali vsa iluzija morda le ni tako iluzorična? Presodite sami:)

Moram priznat, v zadnjem času je moje življenje precej bolj razgibano in polno kot je bilo par mesecev nazaj. Končno si zapolnim dneve s čim koristnim, kar se pozna tudi v mojem razpoloženju, saj sem zaradi tega bolj zadovoljna sama s seboj. Seveda, sem kljub vsemu še vedno prava Lena, ki se ji marsikaj ne lubi, če pa se mi že, pa to seveda odložim na najkasnejši možni trenutek izpolnitve. Ma ja, to si še dopustim, dokler konec koncev vse opravim. Ko enkrat temu ne bo tako, pa se bom mogla resno vzet v roke in si povedat enih par ostrih.
Zadnje čase spoznavam tudi, zakaj je tako lepo če človek počne nekaj kar mu je dejansko všeč. Ker se odhod na Tajsko nezadržno bliža, se mi je nabralo ogromno stvari, ki jih je treba opraviti preden grem…tako v službi kot na faxu, tako da zadnja 2 tedna pravzaprav cele dneve norim naokoli in lovim roke. In takrat, ko se mi že obupno mudi na fax, jaz pa še vedno v pisarni in poročilo še vedno ni dokončano, ali pa je kup člankov pred mano še vedno ful prevelik, takrat ko se cela živčna odločam kaj mi je storiti…pa mi konec koncev vedno vse uspe - in opraviti delo ter prit na fax…takrat se zavem, da je ta stres, ki ga doživljam pravzaprav dobra stvar, ki me motivira, pospeši, mi pomaga, da sem kos vsem nalogam in me obenem še napolni z zadovoljstvom, ki ga lahko začutiš le, ko nekaj narediš in si za nekaj odgovoren. In to je dober občutek. Hkrati pa vem, da bom ravno zaradi te norije, na Tajskem še 1x bolj uživala kot bi sicer.

Hja, Tajska, dežela premnogih stvari, za katere se mi sedaj niti sanja še ne. Že da sem videla slike, že da se mi pred očmi vrtijo podobe rajskih otočkov in turkiznega morja…še vedno pa si ne predstavljam kako bo vse to zgledalo v resnici…bom morda še bolj navdušena, kot si predstavljam?
Do odhoda nas loči samo še 12 dni…kako hitro minevajo dnevi ta zadni mesec. Vsak dan, kakor da izpuhti in meni se veča kepa v želodcu in pričakovanje. Narašča vznemirjenje. Občutim vse kar človek sploh lahko občuti…srečo, pričakovanje, vznemirjenje, napetost, dvom in tudi strah. Še nikoli nisem bila kje tako daleč od doma, še nikoli nisem letela tako visoko in to me straši, hkrati pa tudi nekako prijetno vznemirja in ščemi, ker si upam:)
Začelo se je mrzlično zbiranje denarja, urejanje še zadnih dokumentov in zavarovanj…drugo je skoraj v celoti že dorečeno. Včasih me v glavi že zajame panika: “Ka naj vzamem zravn???Kam naj dam?? A sem kaj pozabla?”…in vedno ko se spomnem na to, me v trebuhu smešno požgečka. Upam, da bom lahko ko se vrnem nazaj, z nasmehom na ustih, zagorelo poltjo in tisočero neverjetnih spominov rekla:”bila sem v raju”:)

Tako, to bi bilo to, zdaj pa me čaka malo čiščenja…že včeraj sem bila pridna, sem si dodobra posesala sobo in posteljo ter kavč, tako da upam da sem iztrebila še zadnje pršice, ki bi si upale napasti moj jogi, okopala sem Suši, ki je zdaj tako zelo zelo lepa in mehka, zdaj pa me čaka čiščenje mojega Twinžija, ki je bogi revež kot en mali smetnjak. Brez skrbi Twinži, tudi zate bo poskrbljeno.

Lep dan, L.

Zadnje dni imam tako natrpane, da sploh nimam nekega prostega časa…razen tako zvečer, pa še takrat bi mela kaj bolj pametnega za delat. Ampak se mi preprosto ne da. Po službi, delu za fax in predavanjih, ko me praktično od jutra ni doma, se mi potem res ne lubi ne vem kaj počet. Najbolš se je it kake karte, al pa malo poležavat pred TV - če je seveda kaj za gledat. Vsaj po večerih se zihr kaj najde, tk da je kul.

Za vikend je bilo spet fino. Sicer sem zaradi obveznosti na faxu, domov prišla šele v soboto popoldan, ampak sta bila kljub vsemu kar lepa dva dni. V soboto smo bile babe zopet na tekmi v celju, kjer so naši pobi premagali Gummersbach…rahlo grenak priokus je pustilo zgolj to, da se jim je zmaga v skupini izmuznila za en sam gol. Škoda! Ampak smo optimisti, poleg tega mislim da nam je bil naklonjen tudi današnji žreb, tako da se naši fantje v osmini finala pomerijo z nemškim Flensburgom. Mislim, da je ta klub premagljiv…konec koncev smo že videli naše fante, ko so proti Flensburgu suvereno zmagali.:) Read the rest of this entry »

Danes je bla naša boga mala Suši sterilizirana.:( Zdaj je že prava “baba” in veterinar je reku, da smo jo pripeljali še ravno pravi čas, saj bi se kmalu začela gonit. Poseg je menda dobro uspel in je vse v redu, je pa srotika še čisto boga in okoli vratu nosi velik ovratnik. Ni še čisto pri močeh in večino časa prespi. Drgač pa je cela nervozna in menda kar dosti joka.:( Res sem žalostna da danes ne morem biti z njo, ker moram ostati do jutri v Ljubljani, saj imam zjutraj še predavanje. Sploh se mi ne lubi bit tu več..ob petkih je čas za odhod domov.

Jutri pa najprej pocartlam Suši, pa upam da se bo že bolje počutila in da bo čimprej spet veselo skakljala naokoli in navdušeno predla. Takšna je najboljša:) Read the rest of this entry »