Danes je pri nas praznik…Dan reformacije kao. Nimam pojma zakaj to praznujemo, še manj mi je jasno kakšen pomen ima to za našo državo, pa vseeno…glavn da je kak dan fraj:)

Smo ga izkoristli za izlet v Avstrijo, kjer nismo kupli prav nič koristnega, zdej pa se praktično že cel dan trudim, da bi dala razvit nekaj slik. Pa mi računalnik vztrajno sporoča: “the program is not responding”. Mah, zgleda da danes ne bom nič opravila. Se bom jutri spoprijela s tem, pa upam da mi končno v nevemkolikem poskusu uspe. Bolš da res.

Danes pa ni samo slovenski praznik, ampak je 31. oktober zadnja leta vsesplošno znan kot noč čarovnic ali bolje rečeno Halloween. Vse skupaj se je k nam v precej skomercializirani obliki, preneslo iz Amerike - jasno. Mislim da vsa stvar nima prav nobenega posebnega pomena, je samo en razlog več da lahk nardijo gavdo, pa da lahko izrežejo kakšni buči strašljiv obraz. Meni je prav, zakaj pa ne.:)

Tukaj je še mojstrovina mojega brata, ki ima vsako leto kar veliko veselja z izrezovanjem buče:

Tako, to bi bilo za danes vse…se veselim večera, ko gremo zopet bowlat.

Mejte se fajn, pa lepo noč čarovnic želim vsem!

No, sonček je le posijal izza oblakov…pravzaprav se je skoraj popolnoma zjasnilo in js sem šla na fuzbal tekmo. Ni mi žal. Blo je super. Upam da je bil Damjan vesel, da me je videl tam…js sem bla vsekakor vesela in zelo ganjena, ko je zabil gol.:)

Read the rest of this entry »

Pa tako sem se veselila, da me bo zjutraj spet prebudil topel sonček. Namesto tega se je po celi dolini vlekla sivina in vse skupaj je vleklo rahlo na dež.:( Brezveze. Se mi zdi da sem se prav navadla na to, da je kljub temu, da je že skoraj november zunaj toplo, sončno in seveda vse pisano v jesenskih barvah. Sej verjetno res more prit dan, ko se dejansko pokaže kateri letni čas je in me hitro opomne naj neham sanjati o toplih poletnih dneh ter naj se prepustim čemu drugemu. Problem je zgolj v tem, da mi sivina ne ustreza in da potem tudi moje razpoloženje ni takšno kot bi moralo biti.
Mojo “slabo voljo” seveda najprej pokasira Damjan, ko me nič hudega sluteč zjutraj vrže iz postelje. Kadar ni moj dan, mi lahko na živc stopi vsaka mala stvar, na katero se bom prav veselo z vso močjo obesla in jo znala potencirat do onemoglosti. Ne vem, mogoče me to zabava al kaj:) Najverjetneje pa je to posledica tega, da preprosto rabim nek vzrok, da sem lahko vsaj malo čemerna…hehe. To je nekakšen moj privilegij, na katerega mislim da je Damjan že navajen, tako da me samo malo čudno pogleda, pol pa se že smejima naprej.

Danes si res moram poiskati kako zaposlitev, da bo čimprej minlo. Najbrž se bom lotila moje sobe v kateri je toliko odvečne krame, da človek skoraj težko verjame. Nimam pojma zakaj me vedno, ko se odločim da bi kaj vrgla stran zgrabi neka nostalgija in tega ne morem naredit. Čemu le??? Ko pa so to stvari, ki jih ne bom nikoli več uporabljala, najbrž jih niti pogledala ne bom več. Danes bi bil skrajni čas, da se tega lotim brezkompromislno in tako naredim prostor novi odvečni navlaki. Bomo videli če mi bo uspelo…ne slovim ravno kot zelo vztrajen primer človeškega osebka:)))) Še vedno tudi upam, da se sonček vsak malo prikrade izza oblakov, da bi lahk šla na tekmo, da vidim kako bo Damjan zabil gol. Sej mam kr slabo vest, ko nikol ne grem gledat. Ne da ga pri tem ne spodbujam, ampak…nogomet me nikdar ni privlačil in ga niti ne razumem prav dobro, poleg tega tako zeeeelllloooo dolgo traja.:)
Včeraj sma sicer bila skupaj na eni tekmi, pa je bilo prav fino. Pa še sonček nas je tako prijetno grel. Se mi je pa tam zopet porodila silna želja po tem, da bi imela svojega psa. Tam naokoli je namreč repkalo kar nekaj nadobudnih štirinožcev, kar se mi je zdelo silno kjut. Ko bo naslednje leglo ga definitivno kupim in potem bo črni puhek povsod z mano. Komaj čakam, da bo to mogoče.

Read the rest of this entry »

Zmatrana sem, prav zares…ampak je to pravzaprav tista prijetna utrujenost, ko veš, da si čez dan nekaj koristnega in pametnega naredu in da dan ni šel v nič. Ta občutek res prija in je pravzaprav kar malo podoben sreči:) Ne da je bil dan tako zelo lep, briljanten, ali karkoli…gre zgolj zato, da sem se počutila res pridno in koristno cel dan in da sem res ponosna nase.:)

Zjutraj me je ubijalski zvok telefona (ki je v bistvu prav prijetna pesmica) zbudil že enkrat sredi noči (ob pol 7h) in me skoraj spravil v jok, saj bi dala vse, da bi lahko še malo potegnila…in seveda tudi sem…telefon se seveda ni vdal in tako sem se spravila pokonci malo čez 7. Ne vem, kdaj sem nazadnje tako zgodaj vstala…ne maram vstajanja pod prisilo…rada imam, da se zbudim sama, da se trikrat pretegnem in se potem počasi skobacam iz postelje…ne maram pa vstati na ukaz cvilečega telefona, ki mi krade najlepše sanje in se skoraj sredi noči cela slabotna spraviti pokonci…ne, tega res ne maram!
Pa vendar, danes je telefon zmagal in jaz sem vstala in vsa poklapana šla proti postaji trole. S sošolkami smo bile namreč zmenjene da se za en dan zabubimo v arhiv narodne univerzitetne knjižnice (alias NUK-a) in končno zberem vse oglase za našo raziskovalno nalogo. Kot smo že vnaprej vedeli je bilo dela ogromno…V petih urah nam je uspelo zbrati oglase iz zgolj 2 revij, ki sta izhajali med leti 1960 in 2000. Pa še to ne vseh…čaka nas torej še ogromno brskanja in monotonnega dela med arhiviranimi zapuščinami slovenskega publicizma:)
Iz knjižnice sem se zapodila naravnost na Kliping. Bila sem utrujena od vsega tistega prelistavanja, vendar kljub vsemu polna energije in zagona, da kaj koristnega naredim še v službi. Da bom lahko ponosna nase!
Tako se je moj delovni dan končal šele malo pred 7. uro zvečer…ravno 12 ur po tem, ko sem prvič odprla oči. Ob koncu takšnega dne se hvaležno spomneš, kako pametno je bilo zjutraj vstati, saj bi ti drugače čas ušel in bi občutek zadovoljstva morda nenadoma izpuhtel.
Kako zelo je pasala večerja, ki sma si jo z Nežo potem privošle. Pa še na bon sem lahko jedla, ker sem končno vpisana v drugi letnik. Jupi!!! Bilo je odlično, dobro in zasluženo…kot bo zasluženo tudi poležavanje na postelji preostanek večera…:)

Današnji dan ne bi bil čisto nič posebnega, če se ne bi s cimri odločili izvesti nekakšne raziskave oziroma tekmovanja. Raziskovali smo namreč okuse različnih vrst piv. Sej se res zdi, kot da resnično nimamo kaj pametnega za počet, pa vendar je bilo zelo zanimivo. Še bolj smešni so bili rezultati.

Na izbiro smo imeli 4 piva slovenskih proizvajalcev: Smile, Laško, Union in pa Mercator pivo (ki je sicer isto od Uniona, pa vendar drugačen) in potem je moral vsak z zavezanimi očmi določit kateri okus kam spada. V veliki večini smo se odrezali porazno…ne vem…ali nimamo razvitih okušalnih brbončic, ali ne pijemo radi piva, ali pa je kakšen drugi vzrok…malo bolje bi nam vsekakor moglo it:S

Rezultati so bili sledeči:

Petra, ki drugače nikoli ne pije piva, je zadela 2 okusa - Laško in Smile:)

Neža, za katero smo - roko na srce - pričakovali, da bo vse pravilne odgovore izstrelila kot iz topa, ni ugotovila nobenega okusa

Igor, ki bi se lahko izkazal kot poznavalec piv je sicer delal resen obraz in se nekaj trudil, pa je konec koncev pravilno ugotovil le Laško

Jaz pa sem takisto pogrnila na celi črti in ugotovila zgolj in samo Union (pa bi človek pričakoval da bi vsaj Smajla zadela:()

Zelo, zelo nas je pa presenetil naš najmlajši cimer Jure, ki je kot iz topa izstrelil vse štiri pravilne odgovore…še zdej smo v šoku - tako mlad, pa tak poznavalec…ejejej

Ne vem…morda bomo sedaj stestirali še Jana, bomo videli.

Lep pozdrav!:)

Glih smo prišli v Ljubljano. Celi zmatrani, zaspani…pa vendar bom še Neži zdej pomagala neke stvari nardit. sicer sem nekam crknjena in imam malo vročine, kar sem začutla že kar enkrat dopoldan in sicer kot ponavadi v očeh. Mam vedno tk težke očke, če mam vročino.

Upam da bom jutr ok, ker me zopet čaka veliko opravkov…srčno upam, da bom od jutri naprej, oz. najkasneje od torka spet imela status študenta. To bi bilo zares odlično. Drgač pa bo tedn kar pester, ker morm sfiniširat v službi, da bo za Tajsko čimveč denarja, pa pol iskat oglase za raziskovalno nalogo in take reči.

Zdej pa grem, se mi ne lubi kaj pisat dosti.

Lahko noč

Včeraj smo se po enem letu zopet srečali s starimi sošolci in sošolkami iz gimnazije. Na moje presenečenje nas je bilo kar veliko. Smo se imeli kar veliko za pogovoriti, večinoma o tem kako se mamo, kako komu gre, kaj komu dogaja, o željah, upih in načrtih za prihodnost in takih stvareh. Je bilo kar zanimivo.

Je fino ljudi, ki jih dolgo nisi videl, spet videti, čeprav se mi zdi da smo še vedno vsi isti in isti terci, kot smo bili v gimnaziji in smo se vsi strinjali, da je to čist en navadn večer in da se nam vsem še vedno zdi, da se pa v ponedeljek itak vidimo v šoli:) Hehe, pa če pomislim kje je že to…konec koncev smo gimnazijo zaključili že pred 4. leti. Najbolj fajn, pa nam je vedno obujat spomine na maturantski izlet in na vsako nepozabno gavdo in rafting na Kivki pivki…to so res fajni in najbrž neponovljivi spomini. Fajn da smo si jih ustvarli, pa po moje nas bojo vedno v smeh spravli:)

Kaj posebej novega se pa pri nobenem ni zgodilo…en fant iz paralelke je pred kartkim postal ponosni očka, sošolka je prav zdaj v pričakovanju svojega sinčka in je zelo šikana s trebuščkom in materinskim žarom v očeh, spet druga sošolka pa že uči na gimnaziji. To je čist smešno! Faca!

Večer je tako minil v prijetnem razpoloženju, ni pa se razvila neka prava gavda, zato sem se dokaj hitro odpravlia domov. Se mi nekak ni lublo več. Sej se drugo leto spet vidimo, če prej ne;)

Vedno ob teh obletncah pa si zaželim, da bi meli obletnico s sošolci iz osnovne šole…teh ljudi pa res že 100n let nisem vidla in me prav zanima, če bi vse še sploh poznala:) To mormo nujno enkrat zorganizirat…sam me skrbi da pred 10. obletnico do tega ne bo prišlo. Sicer je pa to itak že čez 2 leti, kar bo pa itak minlo tk ko šus.

Nič, lep dan vsem…grem js mami mal pomagat kuhat al pa vsaj najt kje se Suš klati:)