Danes je dan zopet tako lep, pa predvsem vroč! Poletje se je zgleda zbudilo iz kome in se odločlo, da konc koncov le ni izpolnilo svojega plana in da ima za pogret vsaj še 30 prihodnjih dni. Kar se mi pravzaprav zdi čisto vredu. Res ne vem čemu je bilo treba cel avgust prečepet zaprt v hišo in se tolk da ne v volnenih štumfih kot senca vlačit naokoli…da ne omenjamo tega, da je bila trenerka več kot obvezen kos oblačila. Milsim, to se mi res zdi čisti nesmisel…še ni daleč nazaj, ko sem se avgusta skrivala v hiši, ker je bilo zunaj tako pasje vroče, da bi človeka, nevajenega tako visokih temperatur, z lahkoto usekala vročinska kap. Pa sej, vremenu niti ne gre zameriti, če lahko komu zamerimo smo to zgolj in samo mi ljudje, vrlo inteligentna in vase zagledana bitja, ki pa smo v svojem bistvu celo tako zelo primitivni, da uničujemo celo sami sebe. Mislim, kje je že kdo to videl?! Višek primitivizma, če mene vprašate. Človeku je bila dana možnost, pravzaprav priložnost, da zaživi na tem prelepem planetu…dan mu je bil razum, da se lahko povzpne nad druge vrste živih bitij tega planeta in postane varen v svojem okolju, dana nam je bila zmožnozt govorjenja, da lahko komuniciramo z ostalim svetom in to ne v enem samem jeziku, ampak v večih…dan nam je bil smeh, užitek, lep sončen dan in prelepe sanje…ampak ne, človek ne bi bil človek, če ne bi vsega skupaj zasral, poteptal, uničil. In kaj nam pomagajo vse te vrline in dobre stvari, če bomo na koncu izumrli prav tako žalostno kakor dinozavri? Js bi rekla da kurc kaj…uničila nas bo sama mati narava, najbolj prvinska, neomajna, vdržljiva in še kako živa.
No, to so ble zdej neke blodnje, ampak če pogledam kar pašejo k naslovu današnjega bloga. Sicer sem misla povedat o drugačni vrsti pametnosti, pa dobro, bo tudi to kar dober uvod:)
Danes sem namreč, kot že tolikokrat doslej, spet sprejela nekaj pametnih življenjskih vodil in načrtov, katerih bi se rada držala. Slabost je v tem, da me pravzaprav nihče ne jemlje resno, ker podobne načrte sprejemam kar naprej, pa sem potem ponavadi prevelik lenuh, da bi jih izpeljala, ali pa pride vmes kaj drugega:) Zelo pametno in učeno sem torej danes sklenila, da je skrajni čas, da neham živeti na račun mojih staršev, ki resnično niso dolžni podpirat nekoga, ki zapravi veliko, veliko več kot dejansko zasluži, ki po telefonu zagovori toliko, da bi lahko odkar ima telefon že 3x šov na Tajsko (najmanj) in sploh ne nekoga, ki si po neumnem zapravi štipendijo in v nobeni službi ne zdrži dalj kot tri mesece. Unglavblih sem!
Poleg tega sem nekaj pametovala o faxu in o tem, kak lenuh sem, pa je mama samo modro prikimala in se zgrozila nad dejstvom, da ima takega otroka. Celo ata je danes dopoldan rekel: “Kje je tiste radovedna punčka, ki je že pri pol leta znala vse pesmice na pamet in jo je vse zanimalo?” Pa sem razmišljala in ugotovila, da pravzaprav ne vem kje je tista punčka. Sej ne, da me stvari ne bi zanimale…sej ne, da ne bi bila radovedna, ampak odkar sem prvič prestopila vrata gimnazije, se je zame odprl povsem nov svet, ki bi ga lahko naslovili kot ” Uživaj, vse drugo pa po liniji najmanjšega odpora”… Skozi celo gimnazijo je bilo moje vodilo: “Zakaj bi se trudila za odlični uspeh, če pa mi ni treba narediti popolnoma nič, da sem prav dobra?”. In res nisem rabla delat čisto nič, kaj nič…nimam niti enega ohranjenega pisnega dokumenta (beri: kakršnihkoli zapiskov) iz celotnih 4-ih let preživetih v gimnaziji. In fax je seveda nekaj podobnega…po liniji najmanjšega odpora. Glavn da se lahk mam js fajn, glavn da mam vedno čas in da si ga vedno lahko vzamem, glavn da mi nikol ni treba kaj zamudit, ko se kaj zgodi in glavn da si lahk privoščim luksuz tega, da mi je občasno hudo dolgčas. Če bi razmišljala oz. bolje povedano bi se mi lubilo razmišljati le za odtenek drugače, vem, da ne bi poznala besede dolgčas. In to je treba zdej odpravit.
Včasih se res zamislim nad tem, kako zelo otročje se obnašam, razmišljat pa dejansko znam dokaj primerno mojim letom, ampak me potem moja otročja dejanskost kaj hitro potegne vn iz tega. To je skor tk ko uno, ko maš na eni rami hudička, na drugi pa anglčka, pol pa se borita kir bo zmagal:) Nem niti govorla kdo ponavadi zmaga.
V glavnem kot že rečeno, danes sem sprejela naslednje načrte:
1.) - dobit šiht na Klipingu…v četrtek grem na razgovor pa na neko testiranje in bolš da se izkažem
2.) - poslat prošnjo za kadrovsko štipendijo na Pristop, ker si res zelo želim, da bi nekoč delala za njih
3.) - poslat še kako drugo prošnjo za kadrovsko štipendijo…vsaj za bekap, da bi mogoč vsaj od nekot priletel kak denar
4.) - šparat, šparat, šparat
5.) - omejit telefonski račun (ta bi bla zelo nujna ja)
6.) - angleščine pa se mi trenutno res ne da študirat, če sem poštena
No, bomo pa vidli ka mi bo kaj ratalo.:)
Tako, zdaj pa grem pisat prošnje, napisat mejl v referat FDV, naj mi za božjo voljo že enkrat vpišejo izpite v index - kamarija!!!, pol pa še angleščino učit.
No, pa še ena pametna: naša veleinteligentna novopečena miss, je za revijo Žurnal dala prav poseben intervju:) :P Gospodično Iris so namreč najprej povprašali par splošnih vprašanj o tem kako je biti miss in bla bla bla…in velecenjena gospodična je vseskozi omenjala in poudarjala svoj nenormalno visok IQ (naj bi dosegal kar celih 158 točk)…pa so ji zastavili vprašanje: “Kaj pa volonterstvo?”…pa je bilo gospodični že malo nerodno, češ volonterstvo?le kaj je to?…ah, draga gospodična, če tako radi poudarjate humanitarne akcije Belega goloba, le zakaj bi vas pojem prostovoljnega dela tako zmedel?:) Pa sej je potem izkazalo, da ji le tuje besede predstavljajo manjši problem…nakar so se nadaljevala vprašanja in seveda omenjanje nadpovprečne inteligence mlade dame, zataknilo pa se je pri genialnem vprašanju, višje matematike in kvantne fizike povrhu, ko so ji zastavili vprašanje: “Nam lahko morda poveste, koliko je 50 x 0,5?” Vas zanima odgovor…pa prosim ne pozabit zelo pomembnega podatka, da ima IQ 158:D…odgovor se je glasil nekako takole: “50 x 0,5? hm…joj…če bi morda imela pisalo…hm…joj…joj, ne bi vedla. Pa me niti ne zanima. Matematike nikoli nisem marala. Edina matematika, ki jo potrebujem jaz je ta, da znam iz pogodbe razbrati koliko denarja dobim” Toliko o inteligenci naših “najlepših deklet”, očitno je stereotip, ki kroži o misicah preprosto resničen…kdor se prijavi na mis, ni čist gladek:) Ko le ne bi tolikokrat poudarjale kako pametne in inteligentne so, tako si nardijo zgolj in samo blamažo. Bodi rajš tiho, konc koncov si na lepotnem tekmovanju, kjer šteje sam to, da si lepa v kopalkah, da se skos prisiljeno smehljaš in se sprehajaš naokrog kot princeska in na edino vprašanje, ki ti ga bodo zastavili odgovoriš: “Prizadevala si bom za mir na svetu” Res, tako bo bolje za vse.
Lep dan še naprej!
