Pa je minil ta naš izletek. Res je bilo fino. Kot bi prišel v čisto nov svet, kjer so ljudje kljub kruti usodi, ki jih je doletela, odprti, prijazni, bratski. Bosna sama po sebi je res velika revščina…vojna na začetku 90-ih let jih je resno potolkla in na vsakem koraku je še moč zaznati grozote, ki so se tam dogajale med vojno. Razstreljene hiše, preluknjani zidovi, požgana poslopja, najhujši in najbolj boleč pa je pogled na množična grobišča po vseh bosanskih mestih. Sarajevo je praktično eno samo pokopališče, pa vendar se zdi življenje v bosanski prestolnici tako mirno, živahno in varno.
Človeka kar nekako zajame tisti “na easy” občutek življenja v Bosni, vse se zdi, da je kar nekaj desetletij za časom, a se vendar nihče ne sekira kaj preveč. Ljudje se vozijo v avtomobilih, kakršni so se pri nas vozili v 80-ih, iz njih pa se tudi prav sumljivo in smrdeče kadi.:) Hodijo naokoli, se z vsakim pogovarjajo kot da je stari prijatelj, ki ga poznajo že 100 let, posedajo po čevabdžinicah, buregdžinicah, čajdžninicah in slastičarnah ter kafanah in se majo krasno. Čeprav v veliki večini nimajo skoraj ničesar, se po drugi strani zdi, kot da imajo vse kar rabijo…namesto ljudi, ki bi lahko imeli le še malo volje do življenja, povsod srečaš prijazne, odprte in zgovorne ljudi. To mi je bilo zelo všeč!

Odličen dokaz za to, da je življenje v bosni vse prej kot slabo, je bila skupinica unproforjevih nemških vojakov:))) Js sem misla, da bom hin od smeha, ko sem videla ta prizor. Namreč, ko smo sedeli v eni izmed sarajevskih čevabdžinic so prišli mimo trije nemški vojaki: najprej mlajši fant v uniformi s čepico, katerega bi človek celo lahko čisto normalno smatral kot resnega vojaka…res pa nisem bila pripravljena na to, kar sem videla po tem…izza ovinka sta namreč prikorakala še moški in ženska, takisto v uniformah, vendar vse prej kot vojaške postave. Ženska (morala je imeti okoli 40 let) je bila tako debela, da je človek mislil, da bo uniformo na njej razneslo, poleg nje pa je bil moški (najbrž tudi okoli 40 let) s tako ogromno ritjo, da kaj takega še nisem vidla. Je pa ja bogi sroti, komaj hodil. V glavnem, tak prizor je v meni še enkrat potrdil že tisti občutek, ki sem si ga ustvarila že prvi trenutek, ko sem stopila na bosanska tla…Bosna je dejansko res mirna država, kjer se sicer ne cedita med in mleko, se pa cedi maščoba iz pregrešnih mesnih “dobrot” (dobrote dam v zajčke zato, ker sama res nisem ne vem kakšen ljubitelj čevapčičev in nasploh mesa) in človek lahko res cele dneve samo okuša in papca te dobrote. In prav to počnejo tam neški vojaki. Fajn se majo! Sej če bi tam dejansko bilo kaj nevarnega, če bi recimo nekje nekaj explodiralo…ajoj, raje sploh ne pomislim koliko časa bi potrebovala ta dva, da bi dvignila svoje debele riti in se še cela mastna okoli ust zapodila na kraj zločina. Obup vam rečem!

V glavnem, Bosna je prijetna deželica, kjer se lahk maš prav fletno, pa še počutiš se prav premožno, ker je vse kar precej poceni. Tudi jaz sem obnovila svojo garderobo in za malo denarja dobila kar dosti muzike, tako, da se je splačalo.

Zdaj pa sem spet v Ljubljani, zaključila že drugi delovni dan, zdaj pa malo treniram svojo angleščino, saj imamo na obisku 2 Bolgarki, tako da je kar pestro.:)

Včeraj sem bila po 100 letih zopet v centru Ljubljane. Sej se res ne spomnem, kdaj sem nazadnje posedala ob Ljubljanici v soju luči in sveč, ob smajlu s prijatelji. Včeraj je bil pravi dan za to. Šle smo v bistvu samo na smajla in malo posedet, pa se je vsa stvar malo zavlekla in sta potem iz enega smajla nastala dva, iz dveh trije…in tako naprej…dokler se ni gostilniški dan končal in smo se pobrale domov. Pa če zdaj slučajno pomislim, da nam je bilo na začetku nerodno naročit ajmar. Ajoj, babe:)

V glavnem, men je blo kul…prijetno, sproščeno, zabavno…čist po babje:) Malo manj kul mi je bilo zjutraj, ko sem se mogla na silo zbudit in it v službo…ko je Neža še tako mirno spančkala zavita v rjuho. Js bi tut še malo…samo še čisto malo. Sam če poštudiram zdej, me ni nič manj, ker si nisem privoščila tistega še malo spanja…sem vsaj še nekaj koristnega naredila. Ker če bi pa slučajno spustila vn delovni dan…matr, pol bi pa sama sebe grdo gledla.:)

Jutri pa bo napočil dan, ko bo moj novi frajerski biometrični potni list doživel krst. Jeeeeej! Gremo namreč na family trip v Bosno. srčno upam, da se bomo imeli krasno, da bomo kaj lepega vidli, dobro jedli in si še kaj boljšega kupli…pa ja, me mika, da bi se vsaj še enkrat pred naslednjim poletjem namočila v toplo hrvaško morje, tako da upam tudi na to priložnost.

Skratka, oglasim se zopet čez par dni, najverjetneje šele v ponedeljek, ko bom zopet cela domača v našem stanovanju v Ljubljani:)

Lep vikend vsem!

Pravkar sem prejela telefonski klic. Klical je moj ata, ki me je poučil o tem, da se na Tajskem pripravlja državni udar. V Bangkoku so namreč s tanki obkolili vladno palačo in razorožili policiste. Razglasili so izredne razmere in pozvali prebivalce naj zaradi svoje varnosti ostajajo doma. Na kozulatu Slovenije na Tajskem zbirajo podatke o slovenskih državljanih, ki se nahajajo na tem področju, da bi poskrbeli za njihovo varno vrnitev. Nihče ne ve, kaj se bo iz tega razvilo…

Pa dej na…kleti Tajci…:( Da mi ne bojo zdej vsega skup pokvarli:( Sploh ne bom več kaj napisala, ampak grem brskat za novicami naprej…

Za mano je zopet nov delovni dan in šetanje po Ljubljani. Vse skupaj je toliko bolj zabavno, če imam zraven svojega brata…takrat se dejansko počutim, kot da si lahko kaj privoščim:) Po tem, ko sem oddelala svoje, sva se z Žigom podala v City park. Najprej sva si privoščila večerjo v kitajski restavraciji, ki pa me je opomnila, da dokler ne gremo na Tajsko ne smem več jest v kitajskih restavracijah. Te hrane sem se namreč že tako preobjedla, da mi je ob pogledu na pečene rezance s piščancem postalo slabo. Obup! Skratka ja…se bom temu sedaj en čas izogibala.
Po večerji pa sva se malo sprehodila med izložbami…če bi človek imel denar, bi si marsikaj privoščil, ampak ni težko samo gledat, če točno veš katera investicija v tvojem življenju trenutno predstavlja prioriteto:) Si bom pa potem lahko malo več privoščila, ko pridemo nazaj, če bom seveda še tako pridno delala kot zdaj. Na Klipingu se res fajn počutim…je prijetno, nezahtevno, nezavezujoče…vse stvari, ki meni in mojemu karakterju in načinu življenja še posebej odgovarjajo, tako da mislim, da bo to vse ok in da bom morda le zdržala več kot 3 mesece (seveda pa ne smemo hvaliti dneva pred večerom:))

V City parku pa se mi je porodila tudi ideja investicij za prihodnost…namreč na hodnikih trgovskega centra so se v vsem svojem blišču razkazovali štirje volkswagnovi lepotci…hehe, sej se že vidim kot lastnica vsakega izmed njih…nekako takole bi to šlo…
…ko bo Lena malo večja bo prišel golf… (tu je zelo velika konkurenca renaultov megan)

…ko bo lena še malo zrastla in imela denar bo ali passat (mmmmmm…)…

…ali eos, če bo Lena hotla bit malo bol važna…

…in ko bo Lena enkrat zares zares velika in bo imela zares veliko denarja,si bo Lena privoščila tuarega (o, muci ej…:P)

Takšne sanje so se mi podile po glavi, ko sem uzrla nekaj prav tako zabavnega in zanimivega, pa vendar veliko lažje dosegljivega. Za vse pivoljubce, tukaj je razstava pirovskih pixn po domače rečeno:) (pardon za slabe slike, sam telefon mi pač ne dela boljših:(

…nekaj tujih…

…pr sosedu…

…mmm, domače…

…tukaj pa je še ena, ki jo bomo pili na daljnem vzhodu:)

…pa Damček…tako pivo bi pa mi2 lahk skup pila:)))

Hehe, tako malo za šalo…zdaj grem pa jaz lepo pred tv:)

Ta-ta

Pa je minil še en delovni dan. Kar navadila sem se že na to, da zjutraj vstanem in grem delat. Tudi na Klipingu mi je že vse domače, tako da ni nobenega problema. Mislim da bo vse super in da bom (vsaj nekaj časa) zadovoljna:) Glavno da si js našparam za Tajsko, pa še nekaj malega za sproti in to je to.

Problem je samo ta, da sedaj trpim pomanjkanje denarja in se že skoraj cel teden prehranjujem s solato. Sej je dobra, zelo je dobra, sam problem je v tem, da ko se najem, sem sicer sita, ampak se mi pa obupno zlušta neke prave hrane. Ali v najboljšem primeru samo kaj sladkega:)

Ma sej bo, ko bo mal denarčkov prišlo bo vse bolje, do takrat bom pa že potrpela;)

Joj, komaj čakam da grem jutri domov…pogrešam že moje koroške prijatelje, Damjana, družino…naravni vonj Koroške;)…predvsem pa pogrešam Suši! Njo pa najbolj pogrešam…sej vem da bo Dami zj užaljen, ampak jo res!:( Njega vsaj vsak dan večkrat slišim po telefonu (morda bi ga manjkrat če mi ne bi vsak drug pogovor dol zabrisal slušalke;)), s Suši pa nimam nobenega stika:( Ma, kk stisnala jo bom jutri, pa komaj čakam, da me v soboto zjutraj zbudi s predenjem ob moji glavi. Rada jo mam, najbolj! Ker je res najlepša, najbolj prikupna in sploh najboljša muca ever!

Komaj čakam v glavnem, da grem domov!!!!

Za mano je že prvih 6 ur dela. Bo kar fino, moram rečt. Dobim cel kup enih podatkov, ki si jih sprintam in se potem na mizi pred mano znajde cela gora obdelanih člankov, ki čakajo, da jih obdelam. Tako ne samo da sem pridna, zvem cel kup stvari o aktualnih dogodkih v Sloveniji. Sreča da človek še kdaj kak tak šiht najde, ker časopisov se mu itak ne da brat:)
Dela bo dosti, to sem opazla, folka je tam tut skos polno, predvsem sem opazila to, da si moški del analitikov precej rad vzame pavzo in neumorno igra ročni fuzbal:) Glavn da jim dogaja! Js sem se odločla, da se takih in podobnih igric do nadaljnega ne bom udejstvovala, saj točno vem zakaj sem tam in bom zato tudi zelo pridno delala.
Zaenkrat je moja naloga zgolj to, da obdelam te članke in podam oceno, ko pa mi bo to šlo brezhibno od rok, bom pa začela pisati še poročila za naročnike. Se pravi uredit, zrihtat, sprintat in zvezat, pa je:)
Drgač tukaj ni nič novega, Ljubljana je zjutraj že zavita v meglo, čez dan pa prisije sonček in takrat je zelo vroče. Je že tisto obdobje, ko ne veš prav točno kaj naj oblečeš, saj je zjutraj že kar precej hladno. Sej po svoje niti ni tako zelo slabo, da je že jesen…tudi ta ima, pa čeprav vedno postavljam vse letne čase pred njo, svoj poseben čar…živopisane gozdove, šumeče listje pod nogami, vonj po pečenem kostanju,… nimaš kaj, tudi jesen je lahko čisto pravljična.

Spet se privajam na življenje v Ljubljani. Pa sem si zopet zaželela, da bi bil čimprej oktober, da bi se vsakodnevno potikali po ljubljanskih ulicah, posedali ob Ljubljanici, jedli na bone, ga žurali…no seveda bi vmes skočili tudi na fax, ampak to naj bo drugotnega pomena:P
Sicer pa sem danes zelo vesela, da sem opravila pogovor na Klipingu in sem tako lahko vesela, da imam službo tam. Komaj čakam, da začnem služit denarčke. Dela bom kot kaže imela kar dosti, če pa bo premalo, mi je zagotovil Jure, mi bodo pa že še kaj našli:)

Nisem tudi pozabila omeniti, da me decembra ni, saj bom takrat poležavala pod palmami, nekje daleč, daleč stran…pa je bil Jure takoj za akcijo in namesto, da bi se pogovarjala o podrobnostih mojega dela, sma se pogovarjala o tem, kako najlažje prit do kart, po čem so, kdaj grem in tako naprej. Hehe, ljudi Tajska že zdaj tako fascinira, da so celi navdušeni da grem, kk navdušeni šele bojo ko pridem nazaj:))) No, sicer pa ni važno…glavno je da bom navdušena js! Ker komaj čakam…komaj, komaj čakam!!!

Odposlala sem tudi vse prošnje za kadrovske štipendije, zdej moram pa samo čičati in čakati, če se me slučajno kdo usmili:) (držimo pesti, da bi se zame odločil recimo Pristop)

Nič…danes res ni kaj pomembnejšega za povedat, grem raje brat knjigo…Nina mi je posodla knjigo Lulu - erotični roman kao, srčno upam da bo zanimiv in ne preveč “umazan”.

Pa še mal za lušt…čez 80. dni bomo že visoko v zraku leteli proti deželi poševnookih ljudi in kristalno čistega turkiznega morja…njami!!!
Aaaaaaaaaa, jezik do tal!!!!!