No, dobro jutro. Ne vem zakaj sem se že danes zbudila z občutkom napetosti v trebuhu, kot da me že danes čaka vkrcavanje na letalo v Munchnu. In to samo zato, ker sma dokončno sprejela odločitev da grema zraven na Tajsko, da se pustima prepričat in preprosto grema zraven uživat.

Upam da odločitev ni napačna in da se ne bo ravno meni pripetilo to o čemer poje Alanis Morissette v svoji pesmi Ironic: “Mr. Play It Safe was afraid to fly , he packed his suitcase and kissed his kids good-bye, he waited his whole damn life to take that flight , and as the plane crashed down he thought: ‘Well isn’t this nice…’ ”
Sicer pa vem, da je veliko večja možnost, da imaš prometno nesrečo, kot pa da se ti kaj zgodi v letalu. Se zavedam…ampak me je pa prekleto strah.

Bom še potem kaj napisala, ker je po moje boga Silvija že prav nervozna, ker se tako obirama s to svojo odločitvijo:) Silvija, lahko potegneš kartico in rezerviraš…js pa grem mrzlično iskati rešitev za problem številka ena, ki je:

Naj že dopoldan objavim, da danes praznuje rojstni dan Nina, zato ji želim vse naj naj in zapojem:

Happy birthday to you,
happy birthday to you,
happy birthday dear Nina,
happy birthday to you!!!!!
WIIIIIIIIIIII!!!!!!

Uf, dans je bil pa zopet krasen dan. Dopoldan sma z Damjanom šla s kolesi v Slovenj Gradec na sok, zdaj pa smo se celo popoldne podili okrog pinkponk mize in igrali amerikančka. Ta igra je res smešna…bilo nas je 6, vsak s svojim loparjem in potem smo izmenično udarjali in letali okoli mize. Kdor zafrkne udarec pridobi eno črko…in ko zbereš A-M-E-R-I-K-A-N-Č-E-K izpadeš. Igra postaja vedno bolj dinamična, ko se število igralcev zmanjšuje, vse dokler ne ostaneta zgolj 2, ki se pomerita v igri do 11. Niti enkrat nisem zmagala…damn! Pač nisem nek expert! Sam blo je pa fajn in to je treba še ponovit.

Hm…mislim da danes nimam več kaj napisat, nobenih razmišljanj, nobenih blodenj, nobenega dolgčasa…fino:) Tajska še vedno ni razrešena…v glavnem nič vrednega omembe.

Zvečer gremo pa na pir:)

PS: glasujte za Suši!!!GO SUŠI;GO!!!:))    http://www.whiskas.si/cat-of-the-month.html

Danes sem imela pa kar pester dan…tk je pr mn, en dan hudo jamram, že drugi dan pa lahk cel dan letam okol. Zjutraj sem se podala proti mestu, saj sem si mogla dat delat potni list. In glej ga zlomka, pridem na upravno enoto in mi najprej rečejo naj se grem slikat, češ da tista slika, ki sem jim jo vztrajno molila pred nos ne velja. Ok, ok si mislim, pa se grem slikat. Pri fotografu me zopet posadijo na tist neprijetni stol, gledat sem morala čisto naravnost, boh ne dej, da bi si drznila nasmehniti… Rezultat je bil kot ponavadi - obupn! Ne maram slik za dokumente, ker so čist preveč ivl. Kot da bi hotli iz človeka izvabit najhujše:( No sicer pa so s temi novimi (kakimi že?) geometričnimi…ne…hm…biometričnimi potnimi listi prišla tudi neka specialna določila glede slik, ko te pol celga z nekimi šablonami premerijo, da ja ne bi blo kaj narobe. No in ko mi je fotograf reku, da naj bi bila slika ustrezna sem odšla spet na upravno enoto. Tam so me poleg tega, da sem mogla že itak plačat slike, še dodatno orubili (grrr!)…novi potni list namreč stane celih 8700 slovenskih tolarjev:s. Da te kap ej!! No v pisarni mi je prijazna gospa (po mojem sem prvič v življenju srečala birokratsko osebo, ki je dejansko sposobna naklonit nasmešek in se prijazno pogovarjat…no sicer je pa mogla bit prijazna, ker sem js kar naprej silila v njo s prijaznimi vprašanji o teh novih potnih listih, hehe:)) začela urejat vse potrebno za izdelavo potnega lista in zopet se je zataknilo pri sliki…naj bi bil problem, saj naj bi okvir mojih očal zakrival del mojih oči. O jeba! Sem si misla, da če me še enkrat pošlje se slikat, pošljem vse skup k vragu in bom brez potnega lista. In potem me je skenirala, ter povečala mojo sliko, tako da mi je bilo skorajda nerodno, saj je moj resn fris zavzel ves ekran pisarniškega računalnika - ajoj! Gospa je en čas preučevala mojo sliko in moje oči, nakar je zadovoljno ugotovila, da okvir le ni moteč:) Jupi! Ko je počasna internetna povezava to dovolila, je bilo naročilo mojega potnega lista oddano. Krasno, spet bom lahko osvajala neznane kraje našega prelepega planeta (ker toliko potujem, da takega popotnika svet še ni videl:s)

Kot študentka bolonjskega sistema sem na upravni enoti tudi ponosno oddala podpis, da bi pripomogla k uvedbi zakonodajnega referenduma o uredbi zakona o visokem šolstvu, ki si je namislil, da bom ko končam 4-letno univerzitetno izobrazbo imela komaj 6. stopnjo…grrr! Škoda da bo moj podpis bolj malo pripomogel…do konca podpisnega roka sta komaj še 2 dni, podpisov pa je bilo zbranih šele okoli 12000…se pravi, manjka jih še približno…hm…28000:s Eh, kurc pa taka demokracija!

Ko sem prišla domov sem se mogla zopet smejt naši Suši. Frajerka res poskrbi, da mi trebušne mišice nonstop delajo, ker ma take fore, da človek umre od smeha. Danes se je namreč plazla (kot ponavadi) po strehi pod mojim oknom, ampak je bila nepazljiva in je pomotoma prišla na del, kjer ni streha ampak je steklo. Srota najbrž ni niti utegnila pomisliti kaj jo je doletelo, saj ji je najbrž začelo drseti in čez nekaj trenutkov jo je skozi okno opazil Žiga, kako visi s strehe in se s sprednjima tačkama oklepa žleba. Rešitelj ata, jo je nemudoma rešil in baje se je muca, ne vedoč kaj jo je doletelo zgrbljena ve no gubo komajda upala premakniti. Škoda da prizora nisem videla, ampak najbrž se res ne zgodi vsak dan, da ob pogledu skozi okno zagledaš iz strehe visečo mačko. E, Suši, ti ga že pihneš:)))

Po msn-ju sma se s Silvijo zopet zapletle v pogovor o Tajski. Družba se zopet odpravlja na ta prelep konec sveta v decembru in že nekaj časa vabijo zraven tudi naju z Damjanom. Mene pa mika, mika, MIKA!!! Pa mam kljub vsemu pomisleke…
Mislim…kar vidim se kako ležim na rajski plaži, srkam kako opjno pijačo in se predajam sončnim žarkom, odkrivam starodavne zapuščine Bude, se vozim v Tuk-tuku in se nasploh počutim kot da sem kraljica sveta, ki je pravkar pristala na najlepšem koščku vesolja…pa vendar…muči me pot do tja…muči me letenje…muči me to, da lahko imam prav jaz tisto smolo, da se mi bo udrl letalski sedež in bom padla v globino…joj, zakaj mora biti ta Tajska tako prekleto daleč in zakaj je treba leteti tako prekleto visoko???!!!!
Še nekaj dni imama, da se morda premislima…da si dovolima sanjati in izživeti sanje na nekem rajskem delu sveta…se boma odločla?

Tako, zdaj pa odfrčim na zaslužen kafe v royala…sploh ne vem če še vem kako zgleda tam:S

Ta-ta

Spet sem se znašla v položaju, ko mi je grozno dolgčas…ko preprosto nimam nič za počet…ko se mi zdi, da cel dan panično študiram kam naj se dam in kaj naj počnem, pa še vedno ostane zgolj in samo pri tem. In kadar človek nima kaj za počet mu po glavi hodijo raznorazna vprašanja, ki ne pomenijo nič dobrega, le to, da povzročijo da sem živčna in osorna do ljudi, ki jih imam najraje in da  mi laahko povzročijo začetek kakšne depre, pa pol spet ne bom niti vedla povedat kaj pravzaprav je narobe. Poleg tega me takšno razmišljanje največkrat pripelje do tega, da začnem razmišljat kaj bom v svojem življenju spremenila, kaj me moti, kaj me ovira in česa sploh ne bi pogrešala.

Pa konc koncov nikoli ničesar ne spremenim, včasih niti ni v moji moči da bi karkoli spremenila, morda pa včasi samo zmotno mislim, da bi rada kaj spremenila, čeprav je najbrž tisto kar me moti čisto nekaj drugega…ah, saj še sama ne vem.

Dejstvo je to, da si morm nujno dobit nekaj za delat, nujno si moram najt zaposlitev! Ampak kaj ko je tu na koroškem edina možnost da dobiš študentsko delo ta, da greš strečt v en lokal za 500 tolarjev na uro. Za to mi pa ni, res ne. Prvo kot prvo se mi zdi, da nisem za strežbo…sem ful prepočasna, preštorasta in sploh nisem primerna za to, da bi drugim stregla. Kar se tega tiče znam bit kljub temu, da sem odprt in vesel ter prijazen osebek, kar dost zajebana. Ne predstavljam si namreč, da bi delala popoldan in bi mogla ob 10h ko se lokal zapre, še vedno prenašat trumo kakih nadutih dedov, ki bi govorli “dej še eno rundo, js bi še en pir, prnes še mal tega pa onega”…blak! No way! Zato se v kaj takega niti ne mislim spuščat…lahko da sem na te stvari postala tako alergična ravno zaradi tega o čemer sem pisala včeraj (”sam še na en pir skočim”), ampak res, ob misli na to me kar zmrazi.
Česa drugega pa na koroškem praktično ni mogoče dobit… Razmišljam o tem, da bi šla predčasno v Ljubljano in si tam nekaj našla, sam…pogrešala bi malo Suši. Ravn zaradi nje bi rada bla doma kolkr dolgo gre. Konc koncov je le moj mali cukrček.
Tudi, ko sem Damjanu omenila, da bi morda šla delat že zdaj v Ljubljano je bil njegov prvi odziv:”Pa ne no…”…čeprav ne vem točno čemu tako otožen odziv, sej pa se praktično cele dneve ne vidima. En, dva ali trije telefonski klici bi pa v Ljubljani isto funkcionirali a ne? No, edin zvečer se ne bi mogla stisnit k njemu, to je res…morda bi pogrešal to.
Ne sej, malo se hecam, tudi zaradi njega ne bi šla še zdej v Ljubljano. Rada sem doma, rada sem z njim, ful sem vesela, če sma skupaj, pa četudi cel dan samo blodima, rada ga pričakam doma, rada sem mu na razpolago, zato me velikokrat potre če dobim občutek, da on ni rad z mano, da mu je ob meni dolgčas oz. da mu je samoumevno, da me ima in mu je to popolnoma dovolj-zgolj občutek, da me ima. Škoda da ne razume ali morda noče razumet, kaj js pričakujem od njega, upam da bo kdaj razumel…

V glavnem…ne vem kako bo s tem šihtom…res je, da oktober ni več daleč, in da bom takrat itak v Ljubljani, pa si bom takrat kaj poiskala. Vendar bo do takrat iz moje denarnice priletel kvečjemu kak molj in morda bom v kakšnem žepu še odkrila kakšen kovanec…to pa kr sux. Bom mogla stvari vredu premislit in definitivno neki ukrenit. Bomo videli kaj bom naštudirala, konc koncov tk tumasta pa tut nisem, da se ne bi kaj spomnala;)

LP & ta-ta

Mislim, da mi ta stavek stopi na živc bolj kot katerakoli druga stvar na svetu. Je tako kratek, preprost in hkrati tako dokončn, živčn in neprimern. Sam po sebi niti ne bi imel tako velikega pomena, če se ne bi pojavil tako pogosto in če ne bi vedno zamenjal stvari, ki bi lahko morda bile pomembnejše… Ta stavek me lahko v trenutku spremeni v nič, v nekoga, ki je nepomemben, v trenutku mi lahko pokvari dan ali pa v glavi sproži vse preveč neprijetnih vprašanj… Pa ne mislim se sekirat, ker s tem škodim zgolj in samo sebi, si povzročam občutek ujetosti in nemoči, hkrati pa vem, da sploh niso pomembni moji občutki in da vse skupaj sploh nima smisla, ker sem v tem čisto sama in morda tisti, ki mi take občutke povzroča nima niti za trenutek občutka nelagodja, kaj šele slabe vesti…

Drugače je vse po starem. Današnji dan sem preživela doma. Pobarvala sem si lase, tako da imajo končno spet lesk in so nekoliko temnejši, kot so bili zdej. Bili so res nujno potrebni barvanja, saj so bili čisto preveč splajhani.

Današnji dan sta vsekakor zaznamovala tudi uspeh Iztoka Čopa in Luke Špika, ki sta na svetovnem prvenstvu dosegla 2. mesto…škoda, škoda da jima je zmanjkalo moči in sta ju prehitela Francoza, ki sta bila na koncu tako ljubeča drug z drugim, da je bilo že kar smešno. Zgleda da je dandanes tudi med predstavniki moškega spola čisto normalno, da se veselje proslavlja s poljubčkom in objemi. Sej je po svoje še kjut…tk se vsaj vidi, da love actually is all around…v takih in drugačnih oblikah. (ne vem če si ne bom privoščla ogleda tega filma, bi pasalo malo sladkobe)

Po drugi strani pa je današnji dan pomenil tudi neuspeh za našo košarkarsko reprezentanco. V dvoboju za vstop v četrtfinale so namreč klonili proti reprezentanci Turčije, ki jih je premagala z rezultatom 90:84. Tekma je bila sicer dokaj izenačena, našim pa nikakor ni šlo vse tako kot bi moralo - vse preveč izgubljenih žog, obupno slab izkupiček pri prostih metih, slab odstotek pri metanju trojk…Ah, zdaj je kar je, bo pa drugič bolje. Konec koncev je bil to šele prvi nastop naše izbrane vrste na svetovnih prvenstvih in jim morda lahko upravičimo neuspeh tudi na podlagi treme. Recimo:)

Bi pa vsekakor pohvalila igro Bena Udriha, danes je bil res odličen. Ob takšni igri drugih in večji zbranosti pri prostih metih, bi danes slavili zmago.

U, pa da ne pozabim…tudi Damjanovi ekipi gre letos odlično…od 5.tekem so danes slavili že četrto zmago, zmagali so z rezultatom 4:1. En gol je prispeval tudi Damjan. Vej da gov!!!

Zdej grem pa gledat Friendse. Te nadaljevanke se pa po moje nikoli ne bom naveličala, pa čeprav znam že skoraj vse dele na pamet:s. Če so pa tk fajn…

Suši v miru pančka na moji postli…ma kk je sladka.:)

LP!

Danes sem skoraj cel dan preživela v Ljubljani. Spet je bilo krasno malo šetat okoli, dat skozi cel City park…škoda da sem tk brez denarja, če ne bi si še kaj kupla. Na to da sem spet broke, me je opozoril stric na Petrolovi postojanki, saj mi je zavrnilo bančno kartico, ko sem hotela plačati bencin - joj kakšna sramota:s. Sreča, da sem mela blizu brata s polno denarnico, da mi je priskočil na pomoč. Nujno rabim šiht, NUJNO!
V Ljubljani sva se z Žigom za nekaj časa spet prelevila v majhna otroka, ko sma zavila v Areno Vodafone Live! in se prepustila igranju arkadnih iger in air hockeya.

Sto let že nisem igrala česa podobnega in prav malo čudno se mi je zdelo, ko se mi je skoraj zvrtelo, ko sem igrala igrco v kateri naj bi vozila rally:) sedela sem na velikem vozniškem sedežu, se držala za volan in pritiskala na pedali za gas in bremzo, pa me je slika na ekranu čisto zblodla, tk da sem izpadla oz. mi je potekel čas že pri drugem krogu.:( Ja pa kaj, pač nisem baš neka voznica relija. Sam če pa povem še nekaj v svojo obrambo…igrca nima nič, NIČ, skupnega z realnostjo (kar bi bilo včasih prav dobro dopovedati nekaterim predstavnikom moškega spola, ki več ur presedijo za igrico in se grejo neke težke vojake in potem zmotno in otročje in morda tudi malo naivno:) mislijo, da so pa zdej že najmanj usposobljeni za “misijo Irak” ter da jih bo morda kaj manj, če se bodo en večer posvetili svoji punci in morda ne le neki igrci, kot bi bili stari 12 let…A ne, Damjan?>:))…no in kar sem pravzaprav hotla povedat je to, da dejstvo, da v igrci nisem zvozla niti 2 kroga, saj mi je prej zmanjkalo časa, nikakor ne nakazuje na to, da bi bila sama v mojem Twingiju slaba voznica, niti na to, da bi se po cesti cijazila kot polž…to dokazuje zgolj in samo to, da so igrce za otroke (ja, Damjan!), ki res ne morejo vedeti kako vse to zgleda v resnici.
V glavnem, bilo je kar zanimivo popoldne.
Večer mi je poestrila tudi Petja s svojim obiskom, sedaj pa me bo verjetno zabavala Suši, ki se trenutno podi s pink ponk žogico naokoli. Damjanu pa je tako ali tako vseeno kaj počnem…glavn da je lahk on doma in igra igrco! Glavn da mu dogaja:)W!

PS: mislim da se je Suši rahlo zmešalo…prej je cela plenilska se plazla čez postlo in se hotela potem pognati preko radiatorja na okno, pa je boga srota napačno ocenila razdaljo in padla na tla ko tak mali hlodek. Po mojem ji je bilo potem malo nerodno se pokazat izza postle, saj sem se jaz smejala tako naglas, da sem se skoraj zadušila. Morda ji je nerodno tudi zdaj, sej se podi po hodniku z vrečko na glavi:D Ma, kaka faca je:D

Fajna je, FAJNA!
Danes je bla boga srota prvič tepena…pa da ne bi slučajno kdo pomislu, da sem jo udarla js ali pa katerikoli človeški osebek…bolš da si kdo ne drzne, ko mu glavo odšravfam…pač pa se okoli naše hiše že par dni potika lep tigrast muc. Včeraj zvečer je Žiga celo pričakal v njegovi sobi in potem, ko ga je Žiga nagnal je v sobo vsa razposajena prišla Suši, zavohala mačkona (ki ga seveda ni bilo več) se cela nasršila in začela pihat povsod naokoli. Ne vem kaj si je kaj predstavljala, da jo bo samo vonj po mačku napadu??! V glavnem, danes je tistega mačkona cela šefovska z napihnjenim repom podila naokoli (da ne pozabim omenit, da je vsaj 3x manjša od njega), dokler se ji ni mačkon upru, takrat pa sem zaslišala le mačje “dritje” in ko sem prišla na kraj zločina je bilo videti le še kepo mačjih dlak, kako se ravsa. Mačkona sem nagnala, Suši pa se je vsa prestrašena zavlekla pod ene plošče in se prav po mačje tulila. Boga srotika, jo bomo mogli mal varovat pred tem mačkonom, ker ne vem kake namene kaj ima.