Moje mesto sanj

Že nekaj dni se neprestano poigravam z mislijo, da moram zopet začeti pisati blog. Zakaj…še sama ne vem….ampak zadnjič me je kar naenkrat zadelo, da bi to občasno zares rabila…da nekako skozi nekakšne prispodobe zmečeš ven vse kar se ti nabere in si s tem olajšaš dušo. Vsaj malo. To je posebej pametno zato, ker sem drugače v življenju človek, ki stvari kar lepo pakira v neke skrite predalčke…tudi če se načnejo stvari nabirati in zlagati na kup, jih samo potlačim in tako navidezno zmanjšam ta kup…poudarek seveda na “navidezno”. Da me ta moja lastnost včasih tepe, ni treba posebej poudarjati…da pa bi se to spremenilo, pa bo najbrž treba čakati še kar precej časa…pa čeprav sem si že stokrat na glas dopovedovala, da bom nekaj morala ukreniti glede tega.

Za mano je zopet obdobje nekakšnega recimo psiho-fizičnega mučenja same sebe, kar se je na koncu končalo s skorajšno pregorelostjo…tako fizično kot psihično…pa smo jo pobrisali na morje in poizkušali nabrati moči. Na srečo je uspelo…ne morem pa se znebiti misli, da sem kljub vsemu vpeta v nekakšen kalup vsakdana, ki bi ga bilo nujno - NUJNO - na nek način prebiti in poizkušati izvleči kar največ in najlepše iz življenja, ki mi je dano.

Ko je bil pred nekaj dnevi zopet en tak dan, ko sem bila preprosto tečna…me je resno preganjala misel o tem, da bi vsake toliko človek pravzaprav moral imeti kak dan, ko bi odklopil vse. Ko ne bi rabim misliti na nič…preprosto čisto nič. Ne bi rabil razmišljati kateri dan v tednu je, ne koliko je ura, ne kako je in kako bo vreme…ne o tem zakaj je tako…ne bi rabil razmišljati o službi, denarju, izobrazbi…niti o tem, da so na svetu majhni in veliki problemi…to bi bil dan, ki bi predstavljal samo tukaj in zdaj…v svojih mislih sem mu nadela ime: “DanKoMeNi”. Dan ko me preprosto ni…za nikogar…ne doma, ne na mejlu, ne na fejsbuku, še manj na telefonu…dan ko ne pridem na obisk, niti ne more kdo na obisk k meni, dan ko ni važno, kdaj je rok za oddajo projekta, kdaj bo kosilo in kaj bomo jedli, dan ko ni važno niti to, zakaj ta dan je, kam grem in zakaj.

“DanKoMeNi” mislim da ne bi bilo slabo uvesti…predstavljal bi možnost polnjenja baterij…pobega iz vsakdana in jasnjenje misli…ležanja v travi in gledanja oblakov kar tako…I will think about it…definitivno…

Lep dan,

Lena

…želim vam iz srca!

Naj bo lepo, srečno, polno…naj bo vedno obsijano s soncem…naj bo edinstveno in popolno v vseh pogledih…

lepo praznovanje želim vsem danes,

Lena

Na svetu si, da gledaš sonce.

Na svetu si, da greš za soncem.

Na svetu si, da sam si sonce in

iz sveta odganjaš sence.

(Tone Pavček)

Heh…pa se ponavlja zgodba od lani…kamorkoli grem, se mi noge kar pogrezajo v blatu in mokroti…v enem letu se je spremenilo zgolj in samo to, da sem se tokrat vdala in grem na sprehod v gumi škornjih :P Ampak kako zelo nefajn se v tem hodi…je sicer precej bolje, ko ne rabiš pazit kje se ti bo čevelj udrl v kako močko, niti se ni za bat, da boš do kolen in še čez v blatu obtičal…pa vendarle, bi bilo precej bolje, če bi nas zima počastila z nekaj zimske idile, ker se niti prazniki ne čutijo ob vsem tem čmokanju in vlagi.

Ampak Aškolina to vsekakor prav nič ne moti. Njej je vseeno…samo da je voda in norenje, pa v kakršnikoli obliki in stanju že. Tako lepo mi je, ko lahk po dolgem čadu grem sama z Ašo na oreng sprehod…da se razhodim in razmigam jaz in dodobra naleta tudi ona…moje malo srce pa se medtem cartlja doma:)

E, fajn je…se človek potem brez slabe vesti zvali na kavč in uživa ob gledanju filmov…Ašolin pa se tudi umiri in zadrema:)

Skoraj da je že praznik…tisti moj, najljubši, najbolj dišeč in prijeten…zakaj se torej danes počutim tako zelo bedno?! Kr nekam otožno in žalostno, da bi mi lahko kar solze silile na oči. Kakšna beda…tudi vreme ne pripomore ravno k izboljšanju tega počutja, ko pa je ravnotako neko sivo, pusto, žalostno…

Spet ne bo nič z belim božičem, spet bom mokra od nog do glave, ko bom šla na sprehod…bljak, pa tako lepo je že bilo.

Tako rada bi spremenila neke stvari, pa jih ne znam, ne morem, ni odvisno od mene ali pa ni v moji moči, da me le-to občasno potolče na tla…ne maram biti sama…res ne…:(

…svet pa je v trenutku lepši, ko pogledam v dve majhni lučki, lepi, lepi mali modri očki…polni brezpogojne ljubezni, čistosti in blažene naivnosti…she is just perfect…moje malo zlato sonce…tako zelo rada jo imam!

Spet je december…spet diši po praznikih…spet me ščemi v trebuhu v nekem veselem pričakovanju…spet voham božič, sneg…zimske radosti…šelestenje zavijalnega papirja…vonj smrekovih vejic…vidim sij tisočerih lučk…vseh živih barv…se s kislim obrazom mimogrede spomnim pokanja petard…a ne za dolgo…

obožujem zvončklanje in zvok božičnih pesmi, tako toplo zvenijo…tako pravljično in čarobno…ja…rada imam december…

…in končno…KONČNO…imam ob sebi nekoga, ki mu bom lahko čarala božično pravljico…ki bo lahko verjel, da so pravljice še žive…komaj čakam, ko bosta dve drobni očki zrli v vse lučke in poslušali o dobrih možeh, ki nosijo darila…ter hiteli spat, da bi se ja čimprej zbudili v božično jutro in mrzlično odpirali svoja darila…

ah ja…življenje je tako zelo lepo :)

And in this crazy life, and through these crazy times, it’s you, it’s you, you make me sing,
you’re every line, you’re every word, you’re everything… (Michael Buble)

Tišina…kako zanimiva je pravzaprav…včasih čisto nevidna, umirjena, nič kaj naporna, celo prijetna…včasih težka, naporna, kriči tako, da je ne bi utišal, pa če bi si ušesa tesno tesno zatisnil z rokami…včasih tišina preprosto paše, včasih pove več kakor tisoč besed, včasih predstavlja zgolj mašilo napetosti, ko bi bilo nujno nekaj izreči, pa se to raje izgubi nekje v zraku…včasih tišino spremlja neznansko ugodje, celo sreča…radost…v tišini se včasih rišejo najlepši nasmehi…včasih v tišini polzijo solze…včasih je tišina temna, skoraj črna…spet drugič vseh živih barv mavrice…včasih se v tišini prepletejo dotiki…včasih je v tišini tako zelo lepo…spet drugič…je tišina neznosna, skoraj boleča…in le zaman čakaš na kakšen dotik, ki bi jo prekinil…mhm, tišina je zelo zanimiva stvar…

Sicer pa je bil danes lep dan…preprosto srečen…trenutki tišine so osrečevali, pomirjali…zrak je tako dišal in vse je bilo tako zelo živo…dokler se nisem popoldan prebudila iz rahlega sna…vame je kot strela z jasnega zarezala druga vrsta tišine…ob kateri so spolzele tudi solze…umirjenost pa je še vedno ostala…

Moj mali brcek pa mi čara najlepše možne trenutke tišine…vsak dan posebej…ki na moj obraz rišejo najlepši nasmeh :)

…some people just don’t get it do they?

Some people they tease one another
Take pride in themselves
Keeping the other one down
Well I’m not like that at all

Some people they hurt one another
They love to see
Hurt in the other ones eyes
Well I’m not like that at all

Some people are born for each other
They love to walk
Holding the other ones hand
They always understand
Some people cry
Some people know why…but, do they even care?