Tišina…kako zanimiva je pravzaprav…včasih čisto nevidna, umirjena, nič kaj naporna, celo prijetna…včasih težka, naporna, kriči tako, da je ne bi utišal, pa če bi si ušesa tesno tesno zatisnil z rokami…včasih tišina preprosto paše, včasih pove več kakor tisoč besed, včasih predstavlja zgolj mašilo napetosti, ko bi bilo nujno nekaj izreči, pa se to raje izgubi nekje v zraku…včasih tišino spremlja neznansko ugodje, celo sreča…radost…v tišini se včasih rišejo najlepši nasmehi…včasih v tišini polzijo solze…včasih je tišina temna, skoraj črna…spet drugič vseh živih barv mavrice…včasih se v tišini prepletejo dotiki…včasih je v tišini tako zelo lepo…spet drugič…je tišina neznosna, skoraj boleča…in le zaman čakaš na kakšen dotik, ki bi jo prekinil…mhm, tišina je zelo zanimiva stvar…

Sicer pa je bil danes lep dan…preprosto srečen…trenutki tišine so osrečevali, pomirjali…zrak je tako dišal in vse je bilo tako zelo živo…dokler se nisem popoldan prebudila iz rahlega sna…vame je kot strela z jasnega zarezala druga vrsta tišine…ob kateri so spolzele tudi solze…umirjenost pa je še vedno ostala…

Moj mali brcek pa mi čara najlepše možne trenutke tišine…vsak dan posebej…ki na moj obraz rišejo najlepši nasmeh :)